Moje poslanstvo življenja je bila vedno ljubezen. V sebi sem jo vedno potrebovala in vedno sem jo iskala drugje, edino v sebi ne.
Moje drage prijateljice so me vedno usmerjale, da to kar iščem, lahko najdem le v sebi.
A kako do tega prit? Pot do tja ni lahka.
A kako do tega prit? Pot do tja ni lahka.
Saj je najbolj pomembno, da to kar iščemo, najprej tudi začutimo v sebi. Mogla sem se opomniti, kaj si v življenju želim in česa si ne. In da bi to imela, sem se morala najprej naučiti imeti sebe rada. Tako sem začela pisati. Pisala sem o ljubezni, o hvaležnosti in o vsem pozitivnem, kot da vse to že živim. Hvaležna sem bila dišeče kave, sladke čokolade, vsega, kar me je osrečevalo. Nato sem vse zapise, ki sem jih pisala skozi moja obdobja iskanja sebe, hotela podeliti še z nekom, saj sem bila prepričana, da je še mnogo ljudi, ki stopajo po podobni poti kot jaz.
In tako se je začelo.
Z objavami, ki sem jih pisala vsak dan, sem samo sebe prisilila, da sem začela razmišljati drugače. Začela sem sebe postavljati na prvo mesto in se odrekati vsemu, kar me je v življenju prizadelo in me ni vodilo k temu, kar sem želela. Ker sem bila prepričana, da si zaslužim več. Da si zaslužim, da nekdo ceni in uvidi vse dobro, kar je v meni, ter da bo ta nekdo želel ob moji poti življenja stopati z menoj. Tako partner, kot prijatelji. Toda najprej moram to ljubezen, ki jo iščem, dati sebi.
In iz dneva v dan so moji zapisi dosegali ljudi, ki so se v njih našli, tako kot jaz.
V moje življenje sem s tem avtomatsko privabljala ljudi, ki so bili istega mišljenja. Zaradi zapisov sem se obdala s še več pozitivnimi ljudmi okoli sebe in moje razmišljanje se je exponentno razvijalo.
Sedaj živim drugače. Ne živim popolnega življenja. Živim pa v popolnosti sebe. Sem to kar sem. Našla sem sebe. Imam čudovitega partnerja, kakršnega si zasluži vsak človek na tem svetu. Ob meni so prijateljice, ki si jih želim za vse življenje.. predvsem pa sem sama sebe začela sprejemati kakršna sem. Z vsemi napakicami, ki so mi jih nekoč očitali, si sedaj rečem: to je lepo na meni. To me dela edinstveno. To sem jaz. Edina na svetu. In takšno se imam rada.
In dragi moji, težka je pot do tega, ampak se da. Le treba je vsak dan znova se zahvalit, da smo. Ker smo lepi. Ker smo čudoviti. Ker smo vredni, da nas spoštujejo in z nami ravnajo lepo.
Ampak najprej moramo sami s seboj tako ravnati.
Imejmo se radi!
Zelo lepo napisano ❤
OdgovoriIzbriši