VIRTUALNA PRAZNINA

"Toliko prijateljev imam, a nikjer nikogar ko jih potrebujem." 

"Tako si želim nekoga ob sebi, a me vedno vsi prizadenejo."

"Nikjer ne najdem več partnerja, ki bi se posvetil raje meni, kot telefonu." 

Takšne in podobne izjave poslušam že odkar je virtualni socialni svet začel prodirati v naša življenja. Zakaj je vedno več ljudi na svetu nesrečnih? 

Zakaj se je tako težko izvleči iz tega začaranega kroga, v katerem si naših življenj brez facebooka, instagrama ali snapchata sploh ne bi več znali predstavljati? Si zamišljate, kakšna vsesplošna panika nastane, ko facebook ne dela en dan? Si zamišljate, da bi nekega dne socialna omrežja zaprla svoja vrata?

Bi znali preživeti? Bi znali nekoga pogledati v oči in mu povedati všeč si mi, namesto da klikamo po slikovnih materialih in izražamo svoja čustva skriti za 10x15cm ekranom.

Kam gre naš svet? 
Premalo vrednosti dajemo sebi in medsebojnim odnosom. Telefoni nam ne bodo skuhali kosila. Ne bodo nas pokrili z odejico, ko bomo bolni. Ne bodo nam dali ljubezni, ko bomo pozabili imeti sebe radi..
Drvimo v nek zamišljen virtualni svet, v katerem sčasoma ne bomo našli več ničesar. Tam je le praznina. Praznina, v katero nezavedno drvimo v upanju, da nam bo dala nekaj več. Čeprav nam ne bo. 
Tam ni ljubezni. Tam ni objemov. Tam ni topline in sočutja. 
Smo pripravljeni stopiti iz nje in začeti živeti? 
Smo se pripravljeni odreči fantazijskemu svetu in stopiti v realnost? 
V realnost, ki smo jo nekateri nekoč poznali. Ko so nam medsebojni odnosi in druženja nekaj pomenili. 
In kako lep je bil takrat svet.
In preden potarnamo nad tem, kakšno življenje imamo, se vprašajmo kakšno življenje želimo? 
In če nismo zadovoljni, je izbira še vedno v naših rokah.
Sami se lahko odločimo ali bomo polnili svoja življenja s pristnimi odnosi in ljubeznijo, ali bomo počasi tonili v virtualno praznino...